Alexa Stiller. Völkische Politik, Wallstein Verlag, Göttingen 2022
Božo Repe![Alexa Stiller. Völkische Politik, Wallstein Verlag, Göttingen 2022 [ PDF ]](https://retrospektive-journal.org/wp-content/uploads/2024/12/pdf-open.png)
![Alexa Stiller. Völkische Politik, Wallstein Verlag, Göttingen 2022 [ PDF ]](https://retrospektive-journal.org/wp-content/uploads/2024/11/pdf_download.png)
Povzetek članka
Obsežna študija Alexe Stiller, švicarske zgodovinarke z Univerze v Zürichu, z naslovom *Völkische Politik. Praktiken der Exklusion und Inklusion in polonischen, französischen und slowenischen Annexiongebieten 1939–1945* se ukvarja s kompleksno politiko Reichskomisarja za utrditev nemškega ljudstva (Reichskommissar für die Festigung deutschen Volkstums, RKF), ki jo je opravljal Reichsführer SS Heinrich Himmler. Funkcija je bila ustanovljena 1939 z nalogo izvajanja politike germanizacije na okupiranih ozemljih. Himmler je imel na razpolago številne urade in praktično neomejene pristojnosti za reorganizacijo in germanizacijo evropskega vzhoda, kjer je glavno nalogo dobila SS. Nad njim je bil zgolj Hitler. RKF je sicer imel pristojnosti tudi v širši nacistični politiki etničnega čiščenja in demografske reorganizacije Evrope, ki je izhajala iz uredbe Adolfa Hitlerja *»Erlass zur Festigung des deutschen Volkstums«* (Uredba o krepitvi nemškega naroda) z dne 7. oktobra 1939. Še posebej pomembno vlogo je imel v nacističnem projektu *Generalplan Ost*, ki je nastal v letih 1941–1942. Po tem Hitlerjevem načrtu naj bi v Sibirijo preselili približno 31 milijonov ljudi: 80–85 % Poljakov, 64 % Ukrajincev, 75 % Belorusov, 50 % Čehov in drugih pripadnikov različnih slovanskih narodov. Na zasedena ozemlja pa bi naselili približno 10 milijonov Nemcev.
Tako *»Generalplan Ost«* kot širši Generalni naselitveni načrt za ureditev celotne Evrope (*»Generalsiedlungsplanes für ganz Europa«*) sta temeljila na t. i. *Völkische Politik*. Gre za nacionalistično, etnocentrično ideologijo, ki se je kot gibanje (*Völkische Bewegung*) začelo oblikovati in širiti v Nemčiji že v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Izhajalo je iz teorije nemškega etnonacionalizma (nacionalna skupnost, ki temelji na skupni krvi, rasi, kulturni identiteti in zgodovinskih vrednotah) ter na nemški rasni večvrednosti. Gibanje so podpirali različni nacionalistični krogi. Po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni se je močno razširila »teorija noža v hrbet« (*Dolchstoßlegende*), po kateri naj nemška vojska ne bi bila vojaško poražena na bojišču, temveč naj bi jih izdali notranji sovražniki (socialisti, komunisti, Judi, del meščanskih politikov). To je ideologijo *Völkische Politik* okrepilo, v šibki in nestabilni Weimarski republiki pa že v izhodišču dalo temelje za vzpon nacionalizma in revizionizma. V 20. in 30. letih 20. stoletja je ideologijo prevzela nacistična stranka, jo radikalizirala, uporabila pri oblikovanju rasne teorije (vključno z antisemitizmom) in spremenila v konkretne načrte, s katerimi naj bi uresničili širjenje življenjskega prostora (*Lebensraum*).
Aleksa Stiller nam v obsežni študiji v dveh delih, ki skupaj obsegata 1454 strani, na konkretnih primerih pokaže, kako je *Völkische Politik* bila v praksi med letoma 1939 in 1945. V izhodišču analizira dosedanje študije, ki so se ukvarjale s to težavo od prvih sintetičnih študij ameriškega zgodovinarja Roberta L. Koehla iz poznih 50. in zgodnjih 60. let naprej. Prikaže teorije rase in prostora ter osnovni koncept *Völkische Politik*, ki je temeljil na pojmih »inkluzija« (*Inklusion*) in »ekskluzija« (*Exklusion*). »Inkluzija« je bila rezervirana za tiste, ki so ustrezali idealizirani podobi naroda, torej rasni čistosti in kulturni integriranosti. Če so bili prepoznani kot nosilci nemške kulture, krvi in vrednot, in so sprejemali nacionalistične norme, so bili pripadniki skupnosti (*Volksgemeinschaft*). »Ekskluzija« (*Exklusion*) pa je nasprotno pomenila izključevanje tistih, ki niso ustrezali idealizirani podobi naroda. Izključevanje tistih, ki so za narodno telo pomenili »tujek«, je bilo nasilno in diskriminatorno.
Mednje so sodili Judi (notranji sovražniki, ki naj bi ogrožali nemško nacionalno in rasno čistost in so bili »paraziti« nemške družbe), druge rasne in etnične manjšine (Romi, Slovani, temnopolti ljudje, ki so »nižje rase« in ogrožajo nemško »čistost«), politični nasprotniki (socialisti, komunisti, liberalci in drugi politični nasprotniki nacionalistične in rasistične ideologije, ki so sovražniki države in nemškega naroda), družbeno marginalizirani (fizično ali duševno prizadeti, homoseksualci ter tisti, ki so veljali za »degenerirane« ali asocialne). V praksi je glede na skupino to pomenilo izvajanje holokavsta, porajmosa, genocidov nad Slovani in drugimi narodi, fizično iztrebljanje političnih nasprotnikov ali zapiranje v koncentracijska taborišča, evgenično politiko prisilnih sterilizacij in usmrtitev, množične deportacije prebivalstva in naseljevanje Nemcev.
Poleg celovitega prikaza, kako je rasla celotna organizacija RKF in povezanih organizacij v Nemčiji, nam avtorica prikaže tudi nemške manjšine (t. i. *Volksdeutschen*, folksdojčerji) ter njihovo politično in ekonomsko funkcijo v nemški ekspanzionistični politiki. V tem kontekstu obravnava tudi načrte za zasedbo italijanskega dela Tirolske ali preselitev Tirolcev v Reich, ki pa se potem niso uresničili.
V večjem delu študije se avtorica skozi prikaz delovanja razvejane organizacije RKF ukvarja z načrti in prakso na zasedenih območjih Vzhodne in Jugovzhodne Evrope (vključno z Avstrijo). Podkrepljeno s številnimi načrti, zgodovinskimi zemljevidi, statistikami in demografskimi podatki nam pokaže izseljevanje in preseljevanje nemškega prebivalstva iz vzhodne in jugovzhodne Evrope na območja, ki jih je okupirala Nemčija, ter uničevanje nenemškega prebivalstva, pa tudi vlogo ekonomske politike tako pri izkoriščanju suženjske delovne sile kot naravnih bogastev in konfiskacije premoženja na zasedenih ozemljih.
Avtorica znotraj študije posebej komparativno obravnava Slovenijo, Zahodno Poljsko ter Alzacijo in Loreno. Izbrala je torej geografsko različna okupacijska območja, na katerih pa so bili nacistični načrti in praksa podobni in so zato (v sicer zelo raznolikih okupacijskih sistemih v Evropi) primerljivi. Kar zadeva slovensko ozemlje, njena študija, tako kot v drugih primerih, izhaja iz dela v nemških in slovenskih arhivih s hkratnim dobrim poznavanjem literature (navaja, npr. Toneta Ferenca, ki je sam delal podobne primerjave, ali Karla Stuhlpfarrerja, ki se je ukvarjal s koroškimi Slovenci po anšlusu in tudi sicer obravnavo nacistične politike tako v Avstriji kot širše med Alpami in Jadranom).
Avtorica izvajanje *Völkische Politik* prikazuje po fazah, glede na razvoj vojaških operacij in delovanja RKF in podrejenih organov. Nemški načrt je bil v okrnjeni obliki najbližje uresničitvi v letu 1942, ko je Nemčija obvladovala ozemlje od Rokavskega preliva do Moskve in od najbolj severne točke Evrope na Norveškem do juga Grčije ter tudi Severno Afriko. Po izgubljeni bitki za Moskvo januarja 1942 in po izgubljeni bitki pri El Alameinu novembra 1942 se je *Generalplan Ost* začel krčiti, *Völkische Politik* pa se je v osrednjem delu Evrope, na t. i. *Annexionsgebieten*, pragmatično prilagajala konkretnim okoliščinam, pri čemer so pomembno vlogo imeli zmanjševanje nemške vojaške in ekonomske moči, številčna omejenost, odpor in drugi dejavniki. To je ponekod pomenilo tudi spreminjanje nemške okupacijske politike, kar je vplivalo na spreminjanje načrtov glede preseljevanja in izseljevanja.
Avtorica poudarja, da je kljub teoretični zasnovi “Velike Nemčije”, ki bi temeljila na izključno nemškem prebivalstvu, nemška okupacijska politika pogosto pragmatično prilagajala svoje ukrepe glede na realne razmere na terenu. Na nekaterih območjih so bile tako nujne improvizacije, zlasti po letu 1943, ko je začelo zmanjkovati resursov, Nemčija pa je vojaško nazadovala.
Poleg natančne predstavitve *Völkische Politik* se avtorica posveti tudi vprašanju, kako so bile te politike sprejete in dojemane med lokalnim prebivalstvom ter kakšne posledice so imele za vsakdanje življenje ljudi na okupiranih območjih. Študija Alexe Stiller je tako pomemben prispevek k razumevanju nacistične okupacijske politike v širšem evropskem kontekstu, saj obravnava konkretne primere iz treh geografskih območij (Slovenija, Zahodna Poljska ter Alzacija in Lorena) in jih umesti v širšo zgodovinsko perspektivo nacističnega širjenja.
Delo Alexe Stiller je s svojim interdisciplinarnim pristopom in poglobljeno uporabo arhivskih virov ter zgodovinskih analiz eno izmed ključnih del na področju raziskovanja politike izključevanja in vključevanja ter ponuja dragoceno osnovo za nadaljnje študije zgodovinskih okupacijskih politik.
Kontakti avtorjev
Bojan Balkovec, izr. prof. dr.
Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Žan Grm, magister profesor nemščine in magister profesor zgodovine
Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik
Aleksander Lorenčič, dr.
Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož
Lana Onič, univerzitetna diplomirana zgodovinarka
Božo Repe, red. prof. dr.
Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Ivan Smiljanič, dr., asistent
Inštitut za novejšo zgodovino
Jernej Štimac, dipl. soc. in dipl. zgod.