Retrospektive, letnik IV, številka 2-3

Spomenik za življenja: zgodovina koncepta na Zahodu

Ivan Smiljanić
Spomenik za življenja: zgodovina koncepta na Zahodu [ PDF ] Odpri PDF Spomenik za življenja: zgodovina koncepta na Zahodu [ PDF ] Prenesi PDF Retrospektive_IVx23-Vsebina-Splet

Povzetek članka

Spomeniki za življenja so ideja, ki je na Zahodu prisotna že stoletja. Čeprav je ideja neprestano deležna posmeha ali kritike, ker pogosto kaže na totalitarne težnje ali vsaj napuh slavljenca, pa je hkrati legitimizirana s strani večine oblasti. V prispevku je s pomočjo številnih primerov predstavljen razvoj postavljanja spomenikov živečim ljudem na Zahodu, pri čemer je v ospredju čas od 18. stoletja dalje. Stari in srednji vek sta spomenike živečim ljudem omejevala skoraj izrecno spomenike aktualnim monarhom, v zgodnjem novem veku pa se je ta nabor razširil na plemiče in vojskovodje, četudi so v ospredju še vedno ostajali razkošni konjeniški spomeniki vladarjem. Te skupine spomenikov so, četudi so bile sčasoma potisnjene v ozadje, v javnem prostoru prisotne vse do danes. Čas razsvetljenstva je prinesel pomembne premike pri slavljenju še živečih umetnikov in intelektualcev; prelomno je leto 1738, ko je bil v Londonu postavljen spomenik skladatelju Händlu, prvi znani primer spomenika še živečemu umetniku. V 19. stoletju so nacionalne skupnosti dokazovale svojo razvitost in napredek tudi s pomočjo slavljenja dosežkov še živečih umetnikov, literatov, znanstvenikov in inovatorjev. V 20. stoletju se je zgodila vrnitev politično predznačenih spomenikov živečim ljudem, saj so avtoritarni režimi, a tudi tisti demokratični, utrjevali kult osebnosti voditeljev z odkrivanjem številnih spomenikov različnih oblik in dimenzij. Zadnja desetletja 20. stoletja ter začetek 21. stoletja so prinesli dodatno liberalizacijo kriterijev pri postavljanju spomenikov živečim osebam. Danes praktično ni več področja človekovega udejstvovanja, ki ne bi bilo zastopano v takem kontekstu, še posebej bliskovit vzpon pa je doživelo postavljanje spomenikov svetovnim zvezdam popkulture in športa. Ne glede na to, da vsak nov spomenik živeči osebi pospremi veliko nenaklonjenih komentarjev dela javnosti, ki tovrstnemu slavljenju nasprotuje, je očitno, da Zahod (ali vsaj njegova politična vodstva) nima večjih pomislekov proti nadaljnjemu postavljanju teh spomenikov in da se bo trend z nezmanjšanim tempom nadaljeval tudi v prihodnosti.

Viri in literatura

Časopisni viri

  • »Graditelj prekosibirske železnice mrtev.« Jutro, 20. junij 1928, 6.
  • »La estatua de Romanones.« Heraldo de Madrid, 16. oktober 1913, 3.
  • »Mussolinia.« Jutro, 4. maj 1924, 5.
  • »Odkritje spomenika maršalu d’Espereyu.« Jutro, 18. maj 1936, 1.
  • »Spominska plošča prof. Freudu.« Jutro, 18. september 1931, 6.
  • »Vesele o slavnih ljudeh.« Tovariš, 24. oktober 1952, 857.
  • »Za življenja so ji spomenik postavili.« Slovenski narod, 27. februar 1905, 3.

Spletni viri

Literatura

  • Aspden, Suzanne. »‘Fam‘d Handel Breathing, tho‘ Transformed to Stone‘: The Composer as Monument.« Journal of the American Musicological Society, 55/1 (2002), 39–90.
  • Bakewell, Sarah. V kavarni eksistencialistov: svoboda, bit in marelični koktajli. Ljubljana: Modrijan, 2018.
  • Čapek, Karel. Pogovori s T. G. Masarykom. Ljubljana: Tiskarna Merkur d. d., s.d., 1937.
  • Donaldson, Peter. Remembering the South African War: Britain and the Memory of the Anglo-Boer War, from 1899 to the Present. Liverpool: Liverpool University Press, 2013.
  • Freeman, Kirilly. »Incident in Arles: Regionalism, Resistance and the Case of the Statue of Frédéric Mistral.« Contemporary European History, 16/1 (2007), 37–50.
  • Geiringer, Karl. Joseph Haydn: A creative life in music. Berkeley: University of California Press, 1983.
  • Goodman, Dena. »Pigalle‘s Voltaire nu: The Republic of Letters Represents itself to the World.« Representations, 16 (1986), 86–109.
  • McLellan, Andrew. »The Life and Death of a Royal Monument: Bouchardon‘s Louis XV.« Oxford Art Journal, 23/2 (2000), 1–27.
  • Мельник І., Масик Р. Пам›ятники та меморіальні таблиці міста Львова. Львів: Апріорі, 2012.
  • Memorial of Samuel Finley Breese Morse, including Appropriate Ceremonies of Respect at the National Capitol, and Elsewhere. Washington: Government Printing Office, 1875.
  • Michalski, Sergiusz. Public Monuments: Art in Political Bondage 1870–1997. London: Reaktion Books, 1998.
  • Rombouts, Stephen. »Art as Propaganda in Eighteenth-Century France: The Paradox of Edme Bouchardon‘s Louis XV.« Eighteenth-Century Studies. 27/2 (1993), 255–282.
  • Seele, Sieglinde. Lexikon der Bismarck-Denkmäler. Petersberg: Michael Imhof, 2005.
  • Selbmann, Rolf. Dichterdenkmäler in Deutschland: Literaturgeschichte in Erz und Stein. Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung, 1988.
  • Сокол К. Г. Монументальные памятники Российской империи: каталог. Москва: Вагриус Плюс, 2006.
  • Sprague, Elmer. Brooklyn Public Monuments: Sculpture for Civic Memory and Urban Pride. Indianapolis: Dog Ear Publishing, 2008.
  • Stamp, Gavin. The Changing Metropolis: Earliest Photographs of London 1839–1879. Harmondsworth: Viking, 1984.
  • Storchi, Simona. »Mussolini as monument: the equestrian statue of the Duce at the Littorale Stadium in Bologna.« In: The cult of the Duce: Mussolini and the Italians, edited by Stephen Gundle, Christopher Duggan, and Giuliana Pieri, 193–208. Manchester: Manchester University Press, 2013.
  • Suto, Yoshiyuki. »Honorific Statue of Conon: Some Thoughts on the Athenian Statue Culture at the Beginning of the Fourth Century BC.« Journal of Classical Studies, 61 (2013), 36–47.
  • The General Biographical Dictionary. A New Edition. Vol. III. London: J. Nichols and son et al., 1812.
  • The Marquis of Lorne. In: V. R. I. Queen Victoria, her life and lifetime. New York, London: Harper & Brothers Publishers, 1901.
  • Wall, Alexander James. The Equestrian Statue of George III and The Pedestrian Statue of William Pitt Erected in the City of New York 1770. New York: The New York Historical Society, 1920.
  • Walling, R. A. J., editor. The Diaries of John Bright. New York: William Morrow and Company, 1931.
  • Wannakit, Nittaya and Siraporn Nathalang. »Dynamics of Power of Space in the Tai-Yuan Chao Luang Kham Daeng Spirit Cult.« Manusya: Journal of Humanities, 14/3 (2011), 87–104.
  • Watanabe-O‘Kelly, Helen. Projecting Imperial Power: New Nineteenth Century Emperors and the Public Sphere. Oxford: Oxford University Press, 2021.
  • Wyke, Terry and Harry Cocks. Public Sculpture of Greater Manchester. Liverpool: Liverpool University Press, 2004.
  • Zarucchi, Jeanne. »Bernini and Louis XIV: A Duel of Egos.« In: Notes in the History of Art, 25/2 (2006), 32–38.

Kontakti avtorjev

Špela Došler

Nika Kocjan, magistrica zgodovine

Petra Kim Krasnić, mag. prof. zgodovine in ruščine, doktorska študentka
Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Oskar Opassi, magister zgodovine
Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za zgodovinske študije

Ivan Smiljanić, magister zgodovine, mladi raziskovalec
Inštitut za novejšo zgodovino

Žiga Smolič, mladi raziskovalec
Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Abstract (Izvleček članka v angleščini)

The concept of unveiling monuments to living people has been present in European culture for centuries. Until the 18th century, they were dedicated exclusively to monarchs, nobles and military leaders. Only then some were dedicated to artists, scientists and inventors, which was the highest expression of recognition for their work. In the 20th century, monuments to living individuals were associated mainly with authoritarian leaders, but the beginning of the 21st century has brought on the complete liberalization of the criteria for such monuments. Today, monuments are unveiled to many popular musicians, actors and athletes. Opinions are divided on whether dedicating such monuments is justified, yet the trend of unveiling them continues to be strong.

Go to Top