Retrospektive, letnik IV, številka 1

Povzetek članka

Po zasedbi zdravilišča Rogaška Slatina 11. aprila 1941 je po nekajdnevni vojaški upravi in začetnem prevzemanju občinskega urada sledilo uvajanje lokalne civilne uprave pod vodstvom okrajnega političnega komisarja Roberta Komareka in njemu podrejenega župana folksdojčerja Herberta Migliča. Po njeni uspešni vzpostavitvi je nemška oblast pričela s takojšnjim ustanavljanjem represivnega oblastnega aparata z nameščanjem okupatorjevih organov, raznarodovalnih organizacij in zvez ter policijskih vzvodov, ki so tvorili jedro krajevne okupacijske oblasti. Slednja je delovala v duhu nacionalsocialistične ideologije, izvajala okrutne dejavnosti ter zvesto sledila skupnim ciljem velikopoteznega raznarodovalno-ponemčevalnega programa in etničnega uničenja podjarmljenih prebivalcev. Program raznaroditve in terorja je bil za Rogaško Slatino pripravljen že pred invazijo na Kraljevino Jugoslavijo na tajnih srečanjih obmejnega pokrajinskega urada nacionalsocialistične stranke v Gradcu.

V članku izvrševanje raznarodovalno-ponemčevalne politike v Rogaški Slatini členim na dve fazi. Začetna faza je trajala od sredine aprila do pozne jeseni 1941 in je bila najintenzivnejša. Poleg spremembe zunanjega videza dežele (odstranjevanje slovenskih napisov in nadomeščanje slednjih z nemškimi), uničevanja slovenskega tiska in prepovedi splošne rabe slovenščine zajema začetni sklop niz aretacij politično aktivnih, narodno zavednih in izobraženih Slovencev, nasilnih preiskav, zaplemb stanovanj in ostalega imetja, deportacij čez sotelsko mejo, preselitev ter rasnopolitično, dednozdravstveno in narodnostno pregledovanje in podajanje rasnih in političnih ocen, kar je potekalo v sklopu prijav za članstvo v Štajerski domovinski zvezi (Steirischer Heimatbund). Heimatbund je predstavljal največje in ključno raznarodovalno in ponemčevalno politično telo nacistov na Spodnjem Štajerskem, članstvo v tej zvezi pa je veljalo kot osnovni pogoj za pridobitev kasnejšega nemškega državljanstva in s tem pravice do obstanka na spodnještajerskih tleh. Raznarodovanje in teror se nato nadaljujeta v sklopu druge faze v letu 1942, ko se okupator poleg uvedbe protizakonite prisilne mobilizacije v nemško vojsko in državno delovno službo odloči še za usmrtitev pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja.

Delavci steklarne v Tržišču pri Rogaški Slatini so že po napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 postali zaradi svoje delovne zavednosti in kasnejšega razkrinkanja komunistične celice znotraj tovarne stekla glavni sovražniki nemškega rajha. Skoraj sočasno je sledila še internacija svojcev ustreljenih talcev, partizanskih družin in aktivistov OF v celjski Stari pisker ter nemška koncentracijska in otroška taborišča. V internaciji v nemških koncentracijskih taboriščih (delovnih ali iztrebljevalnih) je direktno (smrt v samem taborišču) ali indirektno (smrt kot posledica internacije po prihodu iz taborišča) po doslej odkritih in analiziranih virih umrlo najmanj 29 občanov Rogaške Slatine, vsaj 10 jih je taboriščno internacijo preživelo. Vsaj 34 slatinskih talcev (pretežno steklarjev) je bilo hladnokrvno usmrčenih v sodnih zaporih v celjskem Starem piskru in Mariboru. Otroke postreljenih žrtev so odpeljali na rasne preglede v deško okoliško šolo Celje, od koder so tiste z zadovoljivimi rasnimi ocenami premestili v zbirna otroška taborišča in jih kasneje predali prevzgojnim domovom organizacije Lebensborn, čemur je na koncu sledila še krušna posvojitev nadomestnih nemških staršev.

Tiste, ki aretacijski in deportacijski ukrepi niso doleteli in so med vojno ostali v svojih domovih, so bili pod okriljem delovanja Štajerske domovinske zveze skozi nemške vrtce in šole, politična zborovanja in apele, obvezne nemške jezikovne tečaje in druge ponemčevalne akcije, podvrženi brezkompromisni germanizacijski politiki, ki je bila v Rogaški Slatini med najintenzivnejšimi v celotnem celjskem političnem okrožju. To se je posledično izražalo v njenem »uspehu«, čeravno je bila do konca novembra 1942 na tovrstnih tečajih v Rogaški Slatini povprečna ocena komaj 2,41 (lestvica gre do najvišje ocene pet), kar pa je še vedno predstavljalo najvišje povprečje znotraj celjskega in brežiškega okrožja. Podobno osramočenje in porazno stanje se je nacistom pripetilo na področju dodeljenih rasnih ocen. Nihče izmed prebivalcev Rogaške Slatine ni prejel najboljše rasne ocene I. Samo 9 % jih je spadalo v drugo rasno kategorijo, največji del slatinske populacije (kar 83 %) pa je prejel rasno oceno III. Nadaljnjih 8 % se je znašlo v najslabši četrti rasni kategoriji.

Obdobje med letoma 1941 in 1945 ponazarja najtemnejše poglavje v sicer večstoletni krajevni zgodovini Rogaške Slatine z bogato zdraviliško in steklarsko tradicijo. Spomini na obdobje nacistične vladavine v dandanes priljubljenem turističnem kraju vztrajno bledijo in tonejo proti večni pozabi. Tovrstne spominske drobce nosi v sebi samo še peščica še živečih pričevalcev in žrtev okupatorjevega terorja, ki so hkrati zadnji neposredni pomnik o trpljenju in nepopravljivih krivicah. V simbolnem znamenju minule 80. obletnice od usodnega 11. aprila 1941, ko je svastika med drugim zaplapolala z vrha Zdraviliškega doma (osrednje simbolike zdraviliškega parka in mesta), naj tovrstni dogodki služijo kot zgodovinski nauk zdajšnjim in prihodnjim generacijam.