Retrospektive, letnik IV, številka 1

Povzetek članka

V pričujočem članku je predstavljena kratka zgodovina Senožeč na podlagi zapisov iz tamkajšnje župnijske kronike. Ta je zapisana v štirih zvezkih velikosti A4 formata. Prvi zvezek je zapisan v pisani gotici in nemškem jeziku, preostali trije zvezki pa so pisani v slovenščini, dodani so jim tudi časopisni članki, fotografije, vabila na misijone in podobno.

Čeprav se zapisovanje senožeške župnijske kronike začne šele leta 1856, takratni župnik Pokorn v kroniki opiše tudi starejše dogajanje. Tako je v prvem zvezku opisana zgodovina fare vse od njene ustanovitve, nadalje je predstavljena topografija kraja in okolice, opisano je stanje vseh cerkva v župniji, naštete so obveznosti in pravice duhovnika, kaplana, manemisarija, organista in mežnarja, predstavljena je župnijska šola, na koncu pa je nekaj navedb o Župnijskem ubožnem inštitutu. Pri prvem zvezku velja še posebej izpostaviti seznam, na katerem so zapisani senožeški župniki. Preostali trije zvezki niso tako sistematično urejeni, ampak nam v kronološkem zaporedju predstavljajo krajevno dogajanje. V začetnih zapisih drugega zvezka, ki se začne z letom 1901, je poudarjen spor med liberalno usmerjenim Garzarollijem in konservativnim županom Zelenom, kar je kasneje preraslo v načelni boj uperjen proti župniku oz. Cerkvi nasploh. V času prve svetovne vojne iz zapisov razberemo strah, bedo in težek položaj vaščanov. Dragocen vir za preučevanje krajevne zgodovine je seznam vseh vpoklicanih mož, ki so iz senožeške fare odšli na različna bojišča. Stiska ljudi se je v obdobju med obema vojnama še povečala zaradi raznarodovalne politike nove oblasti, vendar je bil takratni senožeški župnik precej redkobeseden in tako nimamo prav veliko podatkov o dogajanju v kraju. Med drugo svetovno vojno je bil senožeški župnik konfiniran, zato je o dogajanju med vojno pisal šele po svoji vrnitvi v Senožeče ob koncu vojne. V kroniko je zapisal tudi seznam vseh domačinov, ki so v vojni izgubili življenje. V obdobju po vojni se veliko kroniških zapisov posveča »manjšim« krajevnim dogodkom, kot so npr. prometne nesreče v okolici, in romanjem, ki so jih začeli organizirati senožeški župniki. Za preučevanje krajevne zgodovine pa so mogoče nekoliko bolj zanimivi opisi obnov župnišča in vseh cerkva v župniji. Pisanje senožeške župnijske kronike je zamrlo na prelomu 21. stoletja, s prihodom sedanjega senožeškega župnika.

Kot je razvidno iz članka, so nekateri dogodki, opisani v kroniki, omejeni le na kraj in niso tako zanimivi za preučevanje, spet drugi zapisi pa nakazujejo na precej širše procese, ki so se odvijali v določenem obdobju. Prav tako niso bili vsi avtorji zapisov enako »zgovorni«. Poleg tega moramo biti pri proučevanju kronike dovolj kritični, saj so zapisi na določenih mestih precej pristranski. Kljub temu pa je župnijska kronika vsekakor lahko odličen vir ali vsaj odskočna deska za preučevanje zgodovine kraja in njegove okolice.