Retrospektive, letnik III, številka 2–3

Povzetek članka

Stečajni postopki imajo funkcijo razdelitve premoženja bankrotiranega posameznika ali podjetja med njegove upnike v skladu z veljavno zakonodajo. Stečaj vse do danes ohranja status najhujšega zla, ki se lahko primeri v gospodarskem svetu, saj s sabo prinaša negativne posledice tako za dolžnika kot njegove upnike. Na Slovenskem je vrsto desetletij v veljavi ostal avstro-ogrski stečajni zakonik, sprejet leta 1868, Kraljevina Jugoslavija pa je lasten zakon sprejela šele leta 1929, pa tudi ta se je v večini lastnosti zgledoval po avstrijskem. Stečaji so v obdobju Kraljevine SHS/Jugoslavije na Slovenskem ostali razmeroma pogost pojav, zlasti v kriznem obdobju prve polovice 30. let. Stečajni sodni spisi so ohranjeni le v manjšem delu, največje količine pa so zbrane v Arhivu Republike Slovenije in Pokrajinskem arhivu Maribor. V prispevku je analiziran bistveno manjši fond, ki je bil odkrit v Zgodovinskem arhivu Celje. Obsega osem spisov, ki so nastali tik pred drugo svetovno vojno, med letoma 1938 in 1941. Pregled pokaže, da se polovica od obravnavanih postopkov ni niti dobro pričela, saj v dveh primerih premoženje stečajnika ni zadoščalo niti za kritje stroškov postopka (kar pomeni, da je bil nad stečajnikom sprožena kazenski postopek), v enem celjsko sodišče ni bilo pristojno za začetek postopka, saj (pokojni) stečajnik ni stanoval v tem okrožju, v zadnjem primeru pa je bila stečajna masa že zarubljena s strani upnika. Preostali stečaji so se pričeli po neuspelih poskusih sklenitve prisilne poravnave. O vzrokih stečajev je v gradivu ohranjenega malo, toda indici kažejo, da je šlo za kombinacijo slabih odločitev posameznikov ter zatikanj v jugoslovanskem gospodarstvu, ki je ravno okrevalo po krizi v začetku 30. let. Razglasitvi stečaja so sledile naslednje zakonsko določene faze sodnega postopka. Izbrana sta morala biti stečajni sodnik ter stečajni upravitelj (običajno odvetnik), ki sta proces vodila v imenu upnikov. Ti so morali do določenega roka poslati svoje terjatve, upravitelj pa jih je priznal ali zavrnil, običajno na podlagi pregleda trgovskih knjig in dolžnikovih pojasnil. Upravitelj je skupaj z upniki skušal izterjati tudi neplačane dolgove stečajnikovih dolžnikov, včasih pa je moral zaradi njihovega slabega gmotnega položaja to opustiti in dolgove razglasiti za neizterljive. Sledilo je popisovanje stečajnikovega premoženja, med katerim so usposobljeni cenilci prečesali njegovo imetje, ga popisali in ocenili njegovo vrednost. Ko je šlo za pokvarljive predmete, zlasti živila, je bilo vsem v interesu, da se prodajo čim hitreje. Upniki so se večkrat odločali, ali je premoženje bolje prodati na javni dražbi ali ga po znižani ceni, toda ob manjšem trudu v celoti prodati enemu samemu ponudniku. V obravnavanih spisih je mogoče naleteti na oba primera. Ko je bilo premoženje prelito v gotovino, je upravitelj pripravil razdelilni načrt, kjer je zbrana sredstva razdelil med tri razrede upnikov, od katerih sta morala biti prva dva razreda poplačana v celoti, zadnji pa v skladu s tem, koliko sredstev je ostalo. Višina te kvote je bila običajno nizka, tako da so upniki tretjega razreda običajno dobili manj kot 10 % terjatev; v enem od obravnavanih postopkov niso dobili ničesar. Ne glede na skromne uspehe so upravitelji zahtevali poplačilo svojih izdatkov in tudi pripadajočo nagrado. Po tem je bil denar razposlan upnikom in stečaj je bil odpravljen. Spisi v celjskem arhivu kljub skromnemu obsegu prikazujejo gospodarski položaj na Štajerskem v medvojni dobi skozi prizmo neuspehov; med vrsticami sodnih spisov je mogoče prepoznati burna čustva, ki so jih stečajni postopki zbujali med vsemi vpletenimi, ki so želeli od postopka odnesti kar največ, vendar so bili ob zaključku kljub formalni enakosti pri razdelitvi izgub vsi tudi razočarani.