Retrospektive, year II, number 2–3

"Smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba." Slovenski (ženski) alpinizem v času fizkulturnega kolektivizma (1945–1955)

Jure K. Čokl, Peter Mikša
"Smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba." Slovenski (ženski) alpinizem v času fizkulturnega kolektivizma (1945–1955) [ PDF ] Open PDF "Smer že ne more biti preveč težka, če jo je preplezala baba." Slovenski (ženski) alpinizem v času fizkulturnega kolektivizma (1945–1955) [ PDF ] Download PDF Retrospektive-II_23-01_CoklMiksa_ZenskiAlpinizemFizkulturniKolektivizem

Article summary

Po 2. svetovni vojni se je slovenski alpinizem znašel na razpotju. Organiziran je bil znotraj Komisije za alpinizem v okviru Planinske zveze Slovenije, ki je bila članica Planinske zveze Jugoslavije in podrejena Fizkulturni zvezi Jugoslavije. Položaj in vlogo športa je narekovala politika, ki je smoter športnega napredka videla v pripravljenosti ljudi na obrambo domovine. Komunistična partija Jugoslavije je sledila sovjetskemu zgledu in dajala prednost kolektivizmu pred elitizmom. Večji smisel je videla v množičnosti kot pa v manjšem številu bolj izurjenih plezalcev. Po nekaj letih zatišja je po vojni prišlo do spora med mlajšo generacijo alpinistov z Radom Kočevarjem, Cirilom Debeljakom, Vlastom Kopačem, Mitjo Kilarjem, Urošem Župančičem in Evgenom Vavknom idr. na čelu ter vodstvom Planinske zveze Slovenije s predsednikom Fedorjem Koširjem. Spor je dosegel vrelišče leta 1950 s člankom Ceneta Malovrha v Planinskem vestniku, v katerem je ostro napadel domnevno stremuštvo in napačen pristop do gora pri mladi generaciji. Ta je z nič manj ostrim odgovorom najprej Janka Blažeja, nato pa tudi Vlasta Kopača v Planinskem vestniku sprožil pravo vojno, ki se je končala šele leta 1954, ko je Planinska zveza Slovenije morala popustiti in dovoliti tisk planinskega vodiča *V naših stenah*, v katerem so bile opisane tudi smeri, ki so se starejši generaciji zdele popolnoma neprimerne za plezanje, saj naj bi bile predvsem pretežke za številnejši obisk. V duhu tega spora, ki je zaznamoval ta čas, so se bile alpinistke skoraj v celoti primorane podrejati miselnosti tega obdobja – ženska naj bi se po vojni osredotočala na rojevanje in vzgojo otrok ter delo v gospodinjstvu, ne pa na šport. Šport so ponekod ženskam odsvetovali, saj naj bi kvarno vplival na njihove reproduktivne funkcije. V Jugoslaviji, kjer so ženske vsaj na papirju imele enake pravice kot moški, tudi v praksi ni bilo dosti drugače. Tiste, ki niso imele stalnih soplezalcev, so imele za plezanje izrazito manj možnosti od moških soplezalcev. Čeprav so se predvsem po zaslugi nekaterih, ki so kljub naštetemu opravile izjemne vzpone, počasi začele vedno bolj uveljavljati. Kljub poskusom, da bi jih ločili od moških in jih za plezanje šolali posebej, so kmalu dokazale, da so jim lahko v marsičem enakovredne. V tem obdobju je ženski alpinizem v Sloveniji naredil ključne korake na poti k enakopravnosti.

Sources and bibliography

Časopisni viri

  • Planinski vestnik
  • Vojnozgodovinski zbornik

Neobjavljeno gradivo

  • Blažina, Danica. Dnevnik tečaja v Vratih leta 1949. Dnevnik je del osebnega arhiva družine Blažina, kopijo in prepis hrani avtor članka.

Ustni viri

  • Intervju z Danico Blažina. Intervju je 19. 5. 2018 opravil Jure K. Čokl, ki hrani tudi posnetek pogovora.
  • Intervju s Stazo Černič. Intervju je 4. 6. 2018 opravil Jure K. Čokl, ki hrani tudi posnetek pogovora.

Literatura

  • Batagelj, Borut. »Pavla Jesih.« V: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ur. Alenka Šelih et al, 378. Ljubljana: TUMA, SAZU, 2007.
  • Čokl, K. Jure. »Ženski alpinistični tečaj v Vratih leta 1949.« Retrospektive, 1/2 (2018), 6–25.
  • Kajzelj, Mirko in Herbert Drofenik. Naš alpinizem. Ljubljana: Turistovski klub Skala, 1932.
  • Levstek, Igor, Kočevar, Rado, in Mitja Kilar. V naših stenah. Izbrani plezalni vzponi v slovenskih Alpah. Ljubljana: Planinska založba Slovenije, 1954.
  • Malešič, France. Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah. Radovljica: Didakta, 2005.
  • Mikša, Peter in Golob Urban. Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji, 2013.
  • Mikša, Peter in Kornelija Ajlec. Slovensko planinstvo. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2015.
  • Mikša, Peter, Elizabeta Gradnik. Trden kakor skala: kratka zgodovina Turistovskega kluba Skala. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017.
  • Mikša, Peter. »Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.« Jakob Aljaž in njegovo planinsko delovanje v Triglavskem pogorju. Zgodovinski časopis, 69/1-2 (2015), 112–123.
  • Mikša, Peter. »Zadnji vzpon Pavle Jesih.« V: Družbeni status – zgodbe o uspehih in porazih: zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov, ur. Ljudmila Bezlaj Krevel, 80–86. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krožkov, 2015.
  • Bezlaj Krevel, 80–86. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krokov, 2015.

Spletni viri

Authors' contacts

Anja Avbelj, univerzitetna diplomirana nemcistka in univerzitetna diplomirana zgodovinarka

Jan Bernot, magister zgodovine, doktorski študent
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Jure K. Čokl, univerzitetni diplomirani kulturolog, doktorski študent
Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

dr. Božidar Flajšman, asistent
Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

dr. Drago Kladnik, znanstveni svetnik
Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Geografski inštitut Antona Melika

Nika Kocjan, univerzitetna diplomirana sociologinja in univerzitetna diplomirana zgodovinarka

Kenan Kozlica, univerzitetni diplomirani zgodovinar

Rok Kraševec, univerzitetni diplomirani zgodovinar

dr. Peter Mikša, docent
Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Martin Nedoh, univerzitetni diplomirani zgodovinar in univerzitetni literarni komparativist

Veronika Škofljanec Jagodic, univerzitetna diplomirana zgodovinarka

Article abstract

The time until 1955, in which the first Slovene post-war women climbers made their ascents, was not favorable for women mountain climbing. Ideologically the Slovene Mountaineering Association supported the idea of women mountain climbing, however, much more in a sense of collectivism rather than the actual male and female equality. Courses where women could attain equal knowledge to the male counterparts were scarce. Even within those that were available, women had to show as much strength as their male counterparts, which was inappropriate in terms of physical strength. Even some male climbers held negative views on female mountain climbing. Additionally, women climbers were hindered by the fact that after giving birth, they were the ones who had to stay at home. Despite this, some of the women mountain climbers achieved topmost results and had climbed a number of new routes. These were mostly women climbers who had permanent climbing partners, most of them the best in the post-war generation. The period between 1945 and 1950 was marked by scarcity of gear, money and infrastructure that would enable quicker development of mountain climbing. At the time, Yugoslavia was a closed state and opportunities for mountaineering abroad were scarce. With the opening of Yugoslavia after 1952, the opportunities to visit foreign mountains became increased. Despite this difficulties with acquiring gear and suitable clothing remained.

Go to Top