Retrospektive, letnik III, številka 1

Povzetek članka

V Mariboru je v mestni četrti Melje od jeseni 1941 pa do spomladi 1942 delovalo taborišče za sovjetske vojne ujetnike Stalag XVIII D (306). Nahajalo se je v neposredni bližini taborišča za ostale zavezniške vojake, vendar so bili med seboj strogo ločeni. Zavezniški ujetniki so bili, za razliko od sovjetskih, deležni pravic, ki so jim kot vojnim ujetnikom pripadale po ženevski konvenciji. Sovjetski vojni ujetniki so bil zaprti v nekdanjih carinskih skladiščih, ki so bila neurejena in neprimerna za bivanje ljudi. Ni bilo sanitarij, kaj šele lazareta, in ujetniki so morali spati na golih tleh. Deležni so bili obupne in nezadostne hrane, temu pa so se pridružile še razne nalezljive bolezni in surovo ravnanje z ujetniki. Obstajajo pričevanja, da so stražarji ujetnike sadistično tepli ter jih sredi zime polivali z mrzlo vodo. Zaradi takšnih razmer je vsakodnevno umiralo ogromno ujetnikov, zgolj v nekaj mesecih naj bi jih umrlo med 4000 in 5000, čeprav resničnega števila najbrž ne bomo nikoli izvedeli, saj Nemci do leta 1942 niso redno registrirali ujetnikov. Ocenjuje se, da bi naj preživelo okoli 500 ujetnikov, med njimi tudi Jakob Krepak, Vasilij Neujmin, Timofej Sidjko in Mihail Nosirov, katerih imena so bila odkrita med pregledom taboriščnih kartotek na spletni strani OBD Memorial. Nekaj novih ugotovitev je prinesel tudi pregled gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, med njimi ime poveljnika Stalaga XVIII D (306) (polkovnik Ulbrich), prav tako pa je arhivsko gradivo razkrilo, da so spomladi leta 1942 uničevalno taborišče preuredili v delovno. Načrti kažejo na to, da so ob carinskih skladiščih zgradili barake, lazaret in oddelek za razuševanje, prav tako je taborišče dobilo sanitarije. Dokument o tedenskih vrednostih živil za sovjetske oziroma nesovjetske vojne ujetnike iz arhivskega gradiva je dokazal, da sta se izboljšali tako količina kot kakovost hrane za sovjetske ujetnike ter se približali tisti, ki so je bili deležni drugi vojni ujetniki. Zaradi izboljšanih življenjskih pogojev se je občutno zmanjšala tudi smrtnost. Smrtni primeri so bili večinoma posledica delovnih nesreč ali zavezniškega bombardiranja. Odkrita so bila tudi imena treh ujetnikov, ki so bivali v delovnem taborišču, in sicer Leonid Korškov, Apanasi Horišman (oba sta umrla med zračnim napadom) in Vasilij Solodkov. Analiza 386 kartotek sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so med letoma 1941 in 1942 umrli v uničevalnem Stalagu XVIII D, je pokazala, da je bilo med sovjetskimi ujetniki pet podoficirjev, ostali so bili navadni vojaki; večina je služila v pehotnih polkih. Največ jih je bilo rojenih v Rusiji, na drugem mestu je Ukrajina. Daleč največ, to je 151 ujetnikov, je bilo ujetih v ukrajinski Kahovki.