Retrospektive, year III, number 2–3

Article summary

Da bi razumeli, zakaj se je odnos do partizanstva po vsej Jugoslaviji tako spremenil, da je postal podlaga za uničevanje spomenikov, je treba poseči v osemdeseta leta. Obravnava druge svetovne se je v kmalu po Titovi smrti v osemdesetih letih preselila skorajda v čisto politiko. Politične elite v posameznih republikah so skozi vrednotenje druge svetovne vojne (in sicer zgodovine) skušale utrditi svojo pozicijo in vizijo preureditve jugoslovanske družbe. Vse, kar je bilo povezano z vrednotenjem preteklosti: umetniška dela, spomini, feljtonistika ali »prava« zgodovinopisna dela, je postalo predmet polemik, zaradi česar se je meja med strokovnim zgodovinopisjem in bolj poljudnimi žanri zabrisala, zgodovinopisna stroka pa vedno bolj politizirala in zapirala v republiške meje. Po prvih večstrankarskih volitvah po posameznih republikah (1990) je zgodovina svojo politično funkcijo, kar zadeva Jugoslavijo, izgubila, še vedno pa je ostala pomemben, ponekod tudi osrednji dejavnik v političnih bojih znotraj novonastalih držav. Na tej podlagi so se nove državne, še večkrat pa lokalne oblasti tudi odločale za rušenje spomenikov, preimenovanje ulic in šol ter drugo retuširanje zgodovine na novi podlagi. Antifašistične spomenike se je začelo interpretirati kot simbole komunističnega režima in socialistične preteklosti, s katero je treba dokončno obračunati. Zgodovinska dejstva, kakovost, umetniška vrednost in avtorstvo najboljših umetnikov seveda niso bili faktorji, ki bi odločali o njihovi ohranitvi.