Retrospektive, letnik VIII, številka 1

Duhovna oskrba bolnikov

Bor Zavrl

DOI 10.64651/8-1-3 📋


Duhovna oskrba bolnikov [ PDF ] Odpri PDF Duhovna oskrba bolnikov [ PDF ] Prenesi PDF Retrospektive_VIIIx1-03_Zavrl_DuhovnaOskrbaBolnikov

Povzetek članka

V ljubljanskem predmestju Vodmat oz. Šentpeter se je konec 19. stoletja oblikovalo »zdravstveno mesto«. Tu so bile skoncentrirane najpomembnejše bolnišnice in zdravstvene ustanove. V njih so ljudje dobili pomoč in oskrbo v primeru poškodbe in bolezni. Poleg zdravnikov in zdravnic so v strežbi in oskrbi bolnikov prevladovale članice karitativnih verskih redov – redovnice. Te so za opravljanje svojih redovnih dolžnosti potrebovale prostor, kapelo. Že v preteklosti so vedeli, da bolan človek poleg skrbi za telesne potrebe potrebuje tudi oskrbo svojih duhovnih potreb. V tistih časih je bila vera in njeno izražanje vsakdanjost ter najpogostejša oblika izražanja človekove duhovnosti. Zaradi obeh vzrokov so v zdravstvenih ustanovah uredili prostore, namenjene duhovnosti – kapele. Na našem področju je prevladovala katoliška vera in tako so v teh ustanovah prevladovale katoliške kapele. Največji prostor oziroma objekt v tem zdravstvenem mestu duhovne oskrbe pa je predstavljala bolniška cerkev, posvečena sv. Križu. Letos mineva 130 let od postavitve te cerkve, 77 let, odkar ni več v uporabi, in 28 let, odkar so jo dokončno podrli. Osnovnemu namenu je služila 53 let. V številne zdravstvene ustanove so bile v času do osvoboditve, leta 1945, umeščene kapele. Kapelo je imel predhodnik Onkološkega inštituta, otroška bolnica, umobolnica, ženska bolnica … Do spremembe oblasti in družbene ureditve je bila duhovna oskrba bolnikov, kapele in imenovana cerkev stalnica zdravstvenih ustanov. Kasneje to ni bilo več zaželeno. Prostore, kjer so bile kapele, so preuredili za druge namene, cerkev je dobila drug namen, dokler ni izginila. Po osamosvojitvi je duhovna oskrba bolnikov in kapele spet dobila mesto v zdravstvenih ustanovah. V članku bodo predstavljeni objekti za duhovno oskrbo katoliške vere na področju ljubljanske bolnišnice oziroma današnjega Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Viri in literatura

Arhivsko gradivo in viri

  • Gradivo bolnišnične župnije
  • Provincialna kronika Hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Kronika: 1919-1930; 1931-1940; 1941-1950. Hrani: Provincialna hiša Šentjakob.
  • Zbirka razglednic Bor Zavrl
  • Korespondenca s sr. Estero Radičević, SSK (Đakovo, Hrvaška), 2. september 2024. Zapis hrani avtor.
  • Korespondenca s sr. Andrejo Rihar, MS (Ljubljana), 1. september 2024. Zapis hrani avtor.
  • Korespondenca s g. Tomažem Marasom, (Vavta vas). 14. 2. 2025. Zapis hrani avtor.
  • Bolniška župnija. https://bolniska-zupnija.rkc.si/index.php (dostop februar, 2025).
  • Spomini. Angelika Hribar 2. del. Dosegljivo na: https://365.rtvslo.si/arhiv/spomini/174949461 (dostop, maj, 2025).
  • Župnija Vavta vas, »Župnijska cerkev.« Dosegljivo na: http://www.vavta-vas.si/zupnija/zupnijska-cerkev/ (dostop januar 2025).
  • Dijaški dom Tabor, »Zgodovina doma.« Dosegljivo na: https://ddt.si/o-domu/zgodovina-doma/ (dostop januar 2025).

Časopisni viri

  • Anonimen. »Lep praznik v banovinskem institutu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb.« Slovenec, 9. junij 1940, 7.
  • Anonimen. »Nj. kr. Vis. Kneginja Olga na obisku pri Rdečem križu in v zdravstvenih zavodih.« Jutro, 10. avgust 1940, 3.
  • Anonimen. »Sanatorij »Šlajmerjev dom« otvorjen.« Slovenski narod, 24. september 1932, 1.
  • Anonimen. »Veselje v domu žalosti.« Jutro, 22. november 1929, 3.
  • Anonimen. »Nov dom za upokojence.« Slovenec, 30. avgust 1939, 5.
  • Anonimen. »Kneginja Olga med bolniki.« Slovenec, 10. avgust 1940, 1.
  • Anonimen. »Nova kapela v Ljubljani.« Slovenski narod, 23. februar 1942, 2.
  • Urša, Jurak. »Pobuda za obnovitev bolniške cerkve v UKC.« Delo, 24. november 1992, 10.

Literatura

  • Berkopec, Marjeta in Irena Kersič. Zaščitne sestre. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 2023, 108.
  • Cvelfar, Bojan. Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Arhiv Republike Slovenije, 2017, 261–265.
  • Rijavec, Leopold. Ljubljanske bolnišnice: prispevek k njihovi zgodovini: 1786-1960. Ljubljana: Uprava kliničnih bolnišnic, 1960, 21–75.
  • Rozman, Marija, et al.. Zdravstvena nega 2. Ljubljana: Založba Pivec, 108–112.
  • Rijavec Leopold. »Ljubljanske bolnišnice: ob osemdesetletnici bolnišnice na Zaloški cesti 2.« Kronika, 23/2(1975):101–109.
  • Radičević, Marija Estera. »Filijale na području današnje Slovenije.« U znaku križa, 57/2(2016), 61–70.
  • Marinček, Črt. »Zgodovina ortopedske tehnike na Slovenskem.« Rehabilitacija, 18/1(2019): 5–10.
  • Cevc, Matija. »Sanatorij Emona«. Zdravniški vestnik, 67/6 (1998): 365–382.
  • Rijavec, Leopold. Spomini na ljubljanske bolnišnice. Ljubljana: Klinični center, 22–70.
  • Pacek, Karla. Pot ljubezni skozi čas: Zgodovina Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni-usmiljenk 1919-2019. Ljubljana: Teološka fakulteta: Hčere krščanske ljubezni Sv. Vincencija Pavelskega, Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba. 2019, 100–279.
  • Henderson, Virginia. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije, 74–76.
  • Ivanc, Blaž. »Vojna bolnišnica v Ljubljani.« V: Brez milosti; ranjeni, invalidni in bolni povojni ujetniki na slovenskem, ur. Lovro Šturm, 22-45. Ljubljana: Nova revija, 2000. 22-25.
  • Hočevar-Meglič, L. »Mestno zavetišče za onemogle na Japljevi cesti v Ljubljani.« Kronika slovenskih mest, 2/3 (1935): 240–241.
  • Lindtner, Jurij in Škrk, Janez. Sedem desetletij začasnosti Onkološkega inštituta v Ljubljani: 1938-2008. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, 2014, 60–82.
  • Zupanič Slavec, Zvonka, et al.. Duhovno spremljanje bolnikov v slovenskih bolnišnicah skozi čas. Ljubljana: Medškofijski odbor za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci, 2022.

Kontakti avtorjev

Damijan Guštin, višji znanstveni sodelavec, dr.
Inštitut za novejšo zgodovino

Polona Meglič, dipl. zgodovinarka in diplomantka teoloških študijev

Peter Mikša, izr. prof. dr.
Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Pino Hiti Ožinger, dipl. zgodovinar
Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Vladimir Osolnik, zaslužni profesor, dr
Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta

Maruša Steiner, mag. zgodovine

Bor Zavrl, mag. zdr. nege
Zdravstveni dom Ljubljana, enota Bežigrad

Abstract (Izvleček članka v angleščini)

In the Ljubljana suburb of Vodmat or Šentpeter, a “health city” was formed at the end of the 19th century. The most important hospitals and health institutions were concentrated here. People received help and care in cases of injury and illness. In addition to doctors, members of charitable religious orders – nuns – dominated the service and care of patients. They needed a space, a chapel, to perform their religious duties. In the past, it was understood that a sick person, in addition to care for their physical needs, also required attention to their spiritual needs. In those days, religion and its expression were part of everyday life and the most common form of expressing human spirituality. For both reasons, spaces dedicated to spirituality – chapels – were arranged in health institutions. In our area, the Catholic faith prevailed, and thus Catholic chapels dominated these institutions. The largest space or facility for spiritual care in this health city was the hospital church, dedicated to the Holy Cross. This year marks 130 years since the construction of this church, 77 years since it has been out of use, and 28 years since it was finally demolished. It served its primary purpose for 53 years. Chapels were located in numerous health institutions until the liberation in 1945. The chapel was owned by the predecessor of the Oncology Institute, the Children’s Hospital, the Mental Hospital, the Women’s Hospital, and others. Until the change of government and social order, the spiritual care of patients, chapels, and the mentioned church were a permanent feature of health institutions. Later, this was no longer desirable. The premises where the chapels had been were converted for other purposes, and the church was given another function until it eventually disappeared. After independence, however, the spiritual care of patients and chapels regained their place in health institutions. The article presents facilities for spiritual care of the Catholic faith in the area of the Ljubljana Hospital, today’s University Medical Center Ljubljana.

Go to Top