Knjiga Koncentracijsko taborišče Neuengamme 1938–1945: slovenski ujetniki in njihova usoda je prva zgodovinopisna raziskava posvečena manj poznanem koncentracijskem taborišču iz časa druge svetovne vojne, Neuengamme v Hamburgu, ki pa je povezan z usodo več kot tisoč Slovencev.

Avtorica Lea Knez se je njihovi izkušnji poklonila s prvo znanstveno obravnavo taborišča, ki dopolnjuje spominske zapise nekdanjih taboriščnikov in jih metodološko utrjuje. V glavno taborišče v četrti Hamburga ter v več kot osemdeset satelitskih podenot po celotni Severni Nemčiji, s katerimi so upravljale enote SS, so Slovenci prihajali iz taborišč Dachau, Ravensbrück, Flössenburg ali pa celo neposredno iz nacističnih zaporov na ozemlju okupirane Slovenije.

Knjiga na jasen način zarisuje vsakdanjik v taboriščih, odnose s taboriščnim vodstvom, kot tudi z drugimi nacionalnimi in političnimi skupinami v taborišču. Dodatno avtorice predstavi tudi poimenski spisek umrlih v taborišču, ki sicer ni dokončen, a prvič ponuja karseda celovite podatke o umrlih Slovencih.

Večji del knjige temelji na raziskovalnem delu v državnem arhivu v nemškem Bad Arolsenu, pa tudi v spominskem centru na mestu nekdanjega taborišča, kjer je poudarek predvsem na zapuščini nekdanjih slovenskih internirancev. Kljub veliki količini med seboj prepletenih podatkov, je besedilo lahko berljivo in temo lahko razumejo tako tisti, ki se z naslovno tematiko srečujejo prvič, kot tudi tisti, ki jim je tematika bolj poznana. V vsakem primeru pa je delo, ki je izšlo v zbirki Perspektive založbe Retrospektive, referenčno delo za vsa nadaljnja raziskovanja taborišča Neuengamme.